Zdravilne Rastline





Šentjanževka (Hypericum perforatum)

Pripravki šentjanževke delujejo antidepresivno, kar je tudi klinično dokazano. Poleg mnogih zdravilnih učinkov olje šentjanževke pomaga pri opeklinah in ozeblinah, pikih žuželk ter pri zdravljenju površinskih ran. 

Preberi cel opis


Šentjanževka 
Lat: Hypericum perforatum
Ang: St John's wort


Druga imena:

Izvor grškega generičnega imena ni povsem jasen. Po eni različici naj bi izhajal iz hyper eikon, kar pomeni »ki velja za vsako predstavo, za vsako sliko« in se nanaša na veliko zdravilno moč rastline. Bolj verjetna je povezava s Titanom Hyperionom (najvišji), ki je s Theio zaplodil sončnega boga Heliosa (velikokrat ga tudi imenujejo Hiperion). Vrstno ime perforatum pomeni »preluknjan«, kar se nananša na cvetove in liste, ki so videti preluknjani.

Še nekatera slovenska imena: grilevec, ivanovka, janževka, ivanska roža, krčna zel, roža sv. Janeza, rumena naniknica,....

Še nekaj imen: Tipton's Weed, Chase-devil, Klamath weed, St. John's wort,...


Zgodovina:

Uporaba šentjanževke je že zelo stara, več kot dve tisočletji. Bila naj bi tudi sestavni del terjaka (univerzalno zdravilo), ki ga je cesar Nero dobil od zdravnika Andromaha kot antidot proti zastrupitvam. Opis šentjanževke najdemo tudi v delih Plinija in Dioskurida. Že v starem veku so jo uporabljali za zdravljenje somatskih in psihičnih bolečin.

V starogermanskih kresnih kulturah je šentjanževka imela zelo pomembno vlogo, saj je zaradi svoje oblike in barve veljala za »prinašalko svetlobe«. Pri pokristjanjenju so kresni čas in rastlino, ki cveti ob kresu, posvetili Janezu Krstniku, saj cveti ravno na dan Janeza Krstnika (24. junij) in ima tudi takrat največjo vsebnost učinkovin. Po legendi rdeči sok šentjanževke simbolizira kri mučenika Janeza.

Po stari legendi je ta rastlina, znana tudi kot ivanovka, dobila ime po vitezih ivanovcih iz Jeruzalema. Med križarskimi vojnami naj bi s šentjanževko celili rane, s poparkom cvetov in listov pa naj bi iz telesa izganjali zle duhove. Rumeno barvo cvetov šentjanževke so povezovali s »koleričnim« razpoloženjem in zdravilnim učinkovanjem pri zlatenici in histeriji. V starih zeliščarskih knjigah pogosteje najdemo opis vrste tutsan (H. Androsaenum), katere ime izhaja iz francoske besede toutsain, kar pomeni, da je zdravilo za vse bolezni.

V srednjeveški Evropi so ji zaradi časa, v katerem cveti (poletni sončev obrat) pripisovali močne magične lastnosti in lastnosti odganjanja zlih sil. Uporabljali so jo pri izganjanju hudiča, na kar namiguje ime »Fuga daemonum«. Na kresni večer pa so na okna pritrdili šopke šentjanževke, saj so verjeli, da varuje pred strelo. Že od nekdaj pa so jo uporabljali za zdravljenjen ran in lajšanje bolečin. V srednjem veku so jo že uporabljali tudi kot psihoterapevtik in apotropej (sredstvo, ki odganja nesrečo).
  

Splošni opis:

Šentjanževka spada v družino krčničevke (Hypericaceae), kamor uvrščamo predvsem drevesa ali grme s celimi, nasprotno nameščenimi listi. Šentjanževka je do 60 cm visoka samonikla trajnica in če liste pridržimo proti svetlobi opazimo številne prosojne pike v katerih je eterično olje, v črnih pikah pa je predvsem shranjeno rdeče olje. Če med prsti zmečkamo rumene venčne liste, iz njih priteče rdeče olje. Na vrhu poganjkov so gosta pakobulasta socvetja iz 5-števnih rumenih cvetov. Cveti predvsem poleti, od junija do avgusta. Šentjanževka raste na suhih, kamnitih travnikih, ob poteh, na nasipih in gozdnih jasah po vsej Srednji Evropi, Severni Afriki in Zahodni Aziji. Brstične konice nabiramo sredi poletja ter jih posušimo v senci. Obstaja več vrst šentjanževk s podobnimi lastnostmi kot Hypericum perforatum, vendar njihovo delovanje ni tako učinkovito.


Sestavine in učinkovine:

Šentjanževka je zelo dobro raziskana zdravilna rastlina. V cvetovih in listih je veliko rdeče obarvanih naftodiantronov (0,1-0,15 %), predvsem hipericin in psevdohipericin, ki se kopiči v temnih pikah na robu zelenih listov in venčnih listov. Strokovnjaki so tudi potrdili, da hipericin zavira dejavnost določenih encimov, kot so monoamino oksidaze (MAO). Monoamino oksidaze degradirajo živčne prenašalce, ki nam dajejo občutek dobrega počutja, harmonije in duševne živahnosti, odgovorne so pa tudi za ureditev razpoloženja in nadzor apetita, tako kot serotonin, dopamin in noradrenalin. Pomembni so tudi flavonski in flavonolni glikozidi, predvsem glikozidi kvercetina, kot so hiperozid, rutin, kvercitrin in izokvercitrin. Vsi flavonoidi lajšajo bolečine in delujejo protibakterijsko. V cvetovih so biflavonoidi (biapigenin in amentoflavon), ki jih v drugih delih rastline ne najdemo. Amentoflavon deluje predvsem protivnetno in zdravi razjede. Poleg naštetega, pa šentjanževka vsebuje tudi čreslovine katehinskega tipa (15 %) in procianidine. V žlezah listov, ki so videti kot prozorne pike, je hlapno olje (0,1-1 %). To olje vsebuje predvsem metilbutenol, ki je tudi v hlapnem olju hmelja. V svežih rastlinskih delih, predvsem v zrelih plodovih, so floroglucinski derivati kot npr. hiperforin (2-4 %), ki so po strukturi podobni učinkovinam hmelja in delujejo predvsem protivnetno in protibakterijsko, pa tudi antibiotično ter pomirjajo osrednje živčevje. Hiperforin je dobro topen v olju, zato je za zdravljenje vnete kože najbolj priporočljivo uporabiti oljni izvleček šentjanževke. Substance sorodne hiperforinu, izolirane iz sorodnih vrst, uničujejo celice raka debelega črevesja.

S kliničnimi raziskavami so potrdili vpliv šentjanževke na depresivna razpoloženja, vendar ta učinek ni odvisen od ene same sestavine ali skupine sestavin. Do izboljšanja bolezenskih znakov pride zaradi farmakodinamičnega medsebojnega delovanja različnih sestavin.


Delovanje in uporaba:

ŠentjanževkaV ljudskem zdravilstvu so šentjanževko pogosto uporabljali za boljše izločanje seča, pri vročičnih obolenjih, pri jetrnih in žolčnih težavah in pri raznih histerijah. S šentjanževim oljem so zdravili predvsem rane, odrgnine, opekline ter z vtiranje olja v kožo lajšali drhtenje udov pri starejših ljudeh.

Strokovnjaki so v zadnjih desetletjih posvetili največ pozornosti vplivu šentjanževke na depresijo in s kliničnimi študijami potrdili njeno odlično učinkovanje. Torej, tinktura ali čaj iz listov in cvetov šentjanževke deluje antidepresivno. Predvsem odpravlja potrtost, malodušje, brezvoljnost, razdražljivost, anksioznost oz. tesnobo (neprijeten občutek brez jasnega izvora), slabo splošno počutje, izgubo teka in nespečnost. Z dobrim uspehom jo uporabljajo pri otrocih in mladostnikih, ki imajo težave s spancem in koncentracijo. Antidepresivno delovanje nastopi počasi in šele po dveh tednih se pokažejo učinki, ki se do četrtega tedna stopnjujejo. Če se počutje po 4 do 6 tednih zdravljenja ne izboljša, je potrebno s terapijo prekiniti. Tudi pri ljudeh, ki so zaradi napornega delavnika pretirano izčrpani (burned out sindrom) zdravilna kura s šentjanževko izboljša počutje. Čaj šentjanževke tudi odlično pomaga proti driski, želodčnim bolečinam in spodbuja odvajajnje vode. Ker učinkovine tudi delujejo na hormonske žleze, je čaj zelo učinkovit za blaženje težav med menstruacijo in v menopavzi (lajša bolezenske znake zaradi hormonskih sprememb in krepi upadajočo vitalnost).

Raziskave so tudi potrdile, da pitje čajne mešanice baldrijana in šentjanževke uspešneje odpravlja tesnobo pri sto bolnikih kot zdravilo diazepam. Čajna mešanica šentjanževke, kamilice, mete, trpotca in repika je odpravila bolečine in plitke krvaveče razjede na vneti želodčni in dvanajstnični sluznici pri 34 od 35 bolnikov.

Pripravki šentjanževke (za peroralno uporabo) so primerni za odrasle, otroci, stari med 6 in 12 let lahko uživajo pripravke le pod zdravniškim nadzorom.

Pripravki šentjanževke za lokalno uporabo (npr. olje, kreme ali mazilo) delujejo protivnetno, protibakterijsko, protiglivično in protibolečinsko. Uporabljajo se predvsem pri poškodbah (lajši zvini in izpahi) in vnetjih kože, oteklinah in turih, pikih žuželk, blagih opeklinah in ozeblinah, za lajšanje išiasa, blagih zvinih in mišičnih bolečinah ali bolečinah v hrbtu. Vtiranje olja oz. masaža s šentjanževim oljem pomaga pri lajšanju simptomov revme.


Nasveti:

Tinkturo šentjanževke pripravimo tako, da 20 g posušenih cvetov prelijemo s 100 mL 70 % alkohola in pustimo namakati najmanj dva tedna. Za lajšanje depresij jemljemo dva- do trikrat na dan po 20-30 kapljic na pol kozarca vode, vsaj 4-6 tednov.


Zanimivost:

Rdeča barva oljnega izvlečka šentjanževke nastane predvsem zaradi razpada hipericina med pripravo olja pod sončno svetlobo. To so potrdili tudi s sodobnimi analiznimi metodami. Če oljni izvleček šentjanževke pripravimo brez prisotnosti sončne svetlobe, potem olje dobi medeno-rjavo barvo z bledo oranžno fluoresenco.

Hipeforin, glavna učinkovina v olju šentjanževke, je kemijsko zelo nestabilna spojina. Stabilnost hiperforina v olju lahko povečamo z različnimi postopki priprave olja in s shranjevanjem v odsotnosti zraka. Tako je olje stabilno od nekaj tednov do pol leta.


Pomembno:

Ob jemanju kontracepcijskih tabletk uživanje šentjanževke ni priporočljivo, saj le ta lahko izniči njihovo delovanje.
  

Kontraindikacije:

Novejše raziskave so pokazale številne interakcije šentjanževke z drugimi zdravili. Ker deluje na podoben način kot nekateri sintetični antidepresivi, se pri sočasnem jemanju lahko pojavijo neželeni učinki, kot so krči, znojenje, nemir, glavobol, bolečine v trebuhu, zvišanje krvnega tlaka in telesne temperature. Šentjanževka tudi poveča aktivnost encimskega sistema citokrom P450 v jetrih, ki je odgovoren za presnovo številnih zdravil. Ta zdravila se hitreje presnavljajo, zmanjša pa se tudi njihova absorbcija iz črevesja ali pa se hitreje izločijo iz telesa. Torej, zdravila ob sočasnem jemanju s šentjanževko, ne učinkujejo oz. zdravljenje bolezni je neučinkovito.

Jemanje šentjanževke ni priporočljivo ob sočasnem jemanju naslednjih zdravil:

 oralni kontraceptivi (kontracepcijske tabletke)

 antikoagulans varfarin ter drugi kumarini (zdravila proti strjevanju krvi)

 indinavir, zdravilo za zdravljenje okužbe z virusom HIV in virusom človeške imunske pomanjkljivosti (lahko se pojavi rezistenca)

 antiasmatik teofilin

 imunosupresiv ciklosporin, zdravila za zaviranje imunske odzivnosti po presaditvi organov

 zdravila za zmanjšanje ravni holesterola in serumskih lipidov

 triptan, zdravila proti migreni

 antiepileptiki

 kardiotonični glikozid digoksin, glikozid ki poveča kontraktilno sposobnost srca

 antidepresiv, kot npr. citalopram, fluoksetin, zimeldin, paroksetin, sertalin, alaproklat, fluvoksamin, etoperidon, escitalopram


Sočasno jemanje šentjanževke s sintetičnimi antidepresivi lahko zaradi povečane ravni serotonina v telesu pripelje do serotoninskega sindroma. Možni simptomi tega sindroma so zmedenost, nemir, krči ali trzljaji skeletnih mišic, hirejše bitje srca, povišan krvni tlak, znojenje, nekoordinirani gibi, drgetanje, slabost in driska. Konča s lahko tudi s smrtjo.

Zaradi indukcije encimov, lahko šentjanževka vpliva na druga zdravila še približno dva tedna po prenehanju šentjanževke.

Če šentjanževko jemljete daljši čas, se po prenehanju plazemska koncentracija zdravilnih učinkovin poveča, kar pomeni, da so odmerki zdravil, ki ste jih jemali, previsoki in lahko povzročijo škodljive stranske učinke.


Opozorila:

Med peroralno uporabo pripravkov se lahko pojavijo blagi nezaželeni stranski učinki, kot so alergijska reakcija, prebavne motnje, omotičnost, zmedenost, utrujenost in suha usta.

Prevelika uporaba pripravkov šentjanževke lahko povzročijo fototoksične reakcije na koži (zaradi hipericina), zlasti pri svetlih ljudeh (rdečelasi in svetlolasi ljudje). Čeprav uporaba predpisanih odmerkov ne povzroča sprememb na koži, med terapijo iz previdnosti odsvetujemo sončenje ali obsevanje z UV-žarki.

Uživanje šentjanževke se odsvetuje nosečnicam in doječim materam.

 

 


Specials